Iskanje

Zlonamerna koda je splošen izraz za programsko opremo, s katero napadalci skušajo vdreti v računalnik, tam zbrati občutljive podatke oziroma pridobiti dostop do varovanega informacijskega sistema. Zlonamerno kodo ustvarjajo in uporabljajo kibernetski kriminalci in drugi zlonamerne skupine, med drugim tudi nacionalne vlade , ki skušajo namenoma škodovati določenim informacijskim sistemom.

Najbolj znani tipi zlonamerne kode so računalniški virusi, obstajajo pa še druge različice, kot so trojanci, izsiljevalska koda, črvi, vohunska programska oprema in oglaševalska programska oprema. Vsaka različica ima svoj način delovanja, obseg škode je različen.

Čeprav obstajajo določene definicije in razločitve zlonamerne kode, te niso dokončne, saj se večkrat zgodi, da določena različica združuje več tipov zlonamerne kode.

Zlonamerna koda se širi na različne načine. Večina uporabnikov si zlonamerno kodo naloži sama, a je hkrati mogoče, da napadli zlorabijo ranljivost programske opreme, ki nato služi za aktivacijo zlonamerne kode. V večini primerov proizvajalci strojne in programske opreme te ranljivosti redno odpravljajo, zato je pomembno osveževanje programske in strojne opreme.

Zlonamerna koda lahko izvede več ukazov, od preusmerjanja uporabnikov na lažna spletna mesta do destabilizacije celotnega operacijskega sistema. Poseben tip zlonamerne kode so beležniki tipkanja, ki zabeležijo pritiske tipk in zabeležko pošljejo trejim osebam. Drug tip zlonamerne kode omogoča pošiljanje velike količine elektronske pošte z okuženega računalnika. Tukaj so še drugi pogosti tipi zlonamerne kode:

• Virus je tip zlonamerne kode, ki se razmnožuje po obstoječih datotekah, programih in operacijskih sistemih. Ponavadi spreminja vsebino datotek oziroma jih izbriše, kar lahko povzroči sesutje operacijskega sistema.

• Trojanec je tip zlonamerne kode, ki ob nalaganju izvede ukaze, določene s strani napadalca. Zelo pogosto je namenjen brisanju oziroma spreminjanju datotek, lahko pa napade tudi operacijski sistem. Ime je dobil po zavajočem izgledu datotek, ki uporabnika prepričajo, da gre za navadno programsko opremo.

• Oglaševalska programska oprema je tip zlonamerne kode, ki ob uporabniškemu brskanju po spletu prikazuje oglase, s katerimi služi lastnik kode.

• Vohunska programska oprema je tip zlonamerne kode, ki zbira podatke okuženega računalnika oziroma sistema ter jih prepošilja lastniku kode. S tem tipom zlonamerne kode napadalec pridobi dostop do gesel, osebnih podatkov, vsebine elektronske pošte...

• Črv je tip zlonamerne kode, ki se reproducira. Tako lahko okuži vse računalnike znotraj omrežja, največ škode pa naredi prav mreži sami, saj upočasni pretok podatkov. Črvi za razliko od virusov ne potrebujejo obstoječe programske opreme in se lahko širijo sami od sebe.

Največja grožnja organizacijam na področju kibernetske varnosti in kibernetskega kriminala, so zagotovo napadi z izsiljevalskimi virusi . Ta oblika zlonamerne kode zakodira datoteke na posameznemu računalniku oziroma celotnemu omrežju, tako da do podatkov ni mogoče dostopati brez posebnega ključa. Napadali nato zahtevajo plačilo v kriptovaluti v določenem času, kar še dodatno obremeni žrtve napada.

Nekatere okužbe z izsiljevalskimi virusi se začnejo s klikom uporabnika na priponko elektronskega sporočila, ki ob prenosu na trdi disk naloži zlonamerno kodo in začne s procesom šifriranja podatkov. Resnejši napadalci z izsiljevalskimi virusi zlorabijo luknje v programski opremi, razkrita gesla in druge ranljivosti, s katerimi pridobijo dostop do informacijskih sistemov. Napadalci najprej prikrito popisujejo strukturo omrežja, nato pa ugrabijo največjo možno količino podatkov.

Žrtvam napada z izsiljevalskimi virusi ponavadi ostane le malo možnih odzivov: datoteke in sisteme lahko obnovijo iz varnostne kopije, izsiljevalcu plačajo odkupnino oziroma upajo, da obstaja brezplačna metoda za odklep datotek.

Majhna in srednje-velika podjetja so pogosto tarča izsiljevalskih virusov, saj imajo ponavadi slabše varnostne politike in zmožnosti v primerjavi z večjimi podjetji.

Prepoznavanje zlonamerne kode je zahtevno opravilo, saj žrtve napada in okužbe ponavadi ne zaznajo. Včasih lahko delovanje zlonamerne kode opazimo zaradi nenadne upočasnitve delovanja sistema. Povprečen uporabnik sam od sebe skoraj nikoli ne more popolnoma odstraniti zlonamerne kode brez dodatne antivirusne programske opreme. Ta nadzira delovanje informacijskega sistema, pregleduje naložene datoteke in ob stiku z zlonamerno kodo, le-to izbriše.

Vseeno je tudi ob uporabi antivirusne zaščite pomembno, da uporabnik ne nalaga neznanih aplikacij, klika na sumljive spletne povezave, odpira neznano elektronsko pošto oziroma obiskuje neznana spletna mesta.

Varnostna kopija podatkov Digitalna higiena Zlonamerna koda Škoda Kiberkriminal Ponastavitev naprave Ponastavitev sistema

Splošno lahko kibernetske napade razdelimo na tiste, ki vključujejo neposredni dostop do napadenega strežnika in tiste, ki neposrednega dostopa ne potrebujejo. V drugi skupini je ponavadi najpomembnejši cilj preprečevanja dostopa do vsebin na strežniku.

Strežnik lahko tretje osebe "sesujejo" na več načinov, najbolj pogost pa je DDoS (porazdeljena ohromitev storitve) napad, ki vključuje ogromno število naprav, ki naenkrat pošljejo veliko število zahtevkov na strežnik. Ta na vse ne more odgovoriti in se enostavno sesuje. Ko se napad zaključi, začne strežnik ponovno delovati.

Napad z izsiljevalsko kodo je tip napada, kjer napadalec zašifrira datoteke posameznega računalnika oziroma celotnega omrežja, nato pa od žrtve v kratkem zahteva odkupnino v kriptovaluti.

Ribarjenje se osredotoča na izkoriščanje neznanja oziroma naivnosti žrtve in se največkrat izvaja prek elektronske pošte. Uporablja se ga za različne tipe prevar, med katerimi je najbolj znana nigerijska prevara , cilj pa je pridobitev občutljivih informacij, finančnih podatkov oziroma podatkov za prijavo v določen sistem. Žrtvam napadalec pošlje sporočilo, v katerem se pretvarja za banko, nadrejenga oziroma drugo avtoriteto in od žrtve zahteva klik na povezavo oziroma datoteko v sporočilu.

Prestrezanje komunikacij (glasovni ali video klic, klepet oziroma spletni promet) predstavlja tveganje, saj ga uporabljajo obveščevalne agencije in kriminalne združbe z naprednimi sposobnostmi in viri izvajanja nadzora nešifrirane komunikacije. Vladno vdiranje v uporabniške račune postaja vedno bolj problematično, saj na trgu industrije nadzora obstaja vedno več strojnih in programskih rešitev za vdiranje.

Vrivanje kode je bolj prefinjen tip napada, kjer zlonamerno kodo napadel vrine v spletno mesto skozi spletni obrazec oziroma s pomočjo URL naslovne vrstice. Cilj napadalca je zloraba strežniških virov in "sesutje" spletnega mesta. Rešitev po sesutju je redno varnostno kopiranje vsebine in vzpostavitev spletišča iz varnostne kopije.

Trojanci , ki pridejo v sistem s pomočjo socialnega inženiringa, so zelo priljubljen način kibernetskega napada. Žrtev se najprej s trojancem okuži na sumljivem spletišču, kjer jih spletni oglas opozarja, da so že okuženi. Prava okužba pride šele s klikom na oglas, ki nudi rešitev "lažne" okužbe. Na tak način se vsako leto okuži več milijonov žrtev, najboljša zaščita pa je izobraževanje in filtriranje spletišč, do katerih lahko uporabnik dostopa skozi omrežje organizacije.

Računalniški črvi so zlonamerni programi, ki se razmnožujejo s pomočjo omrežij brez človeške pomoči. Do sistema lahko pridejo s pomočjo priponke v elektronski pošti, njihovo delovanje pa omogočajo varnostne luknje operacijskih sistemov. Najboljša zaščita je protivirusna zaščita in dobra gesla. Druge metode zaščite vključujejo požarne zidove, pazljivost pri sumljivih e-sporočilih in redno osveževanje operacijskega sistema.

Spletno nadlegovanje vključuje več načinov spletne zlorabe, kot je kraja identitete (nekdo ustvari spletno identiteto z vašimi podatki), spletno blatenje, sovražni govor, grožnje, kiber-zalezovanje itd. Če ste žrtev spletnega nadlegovanja, najprej blokirajte in prijavite nadlegovalca, nato pa shranite dokaze nadlegovanja, ki bi vam bili lahko v pomoč pri prijavi kaznivega dejanja (spletne povezave, posnetki zaslona, dnevnik klicev ipd).

Napadi, ki zahtevajo dostop do strežnika, so ponavadi bolj kompleksni. Z njimi napadalci skušajo ukrasti podatke, spremeniti vsebino oziroma jo zamenjati z lažno vsebino ter onemogočiti dostop. Taki napadi so kompleksni zato, ker mora napadalec prebiti varovalke sistema, kar ponavadi zahteva večje predznanje.

Strežnik DDoS Digitalna higiena Zlonamerna koda Nadlegovanje Kiberkriminal